Danes zaradi zapletov pri jutranjem zbujanju piševa blog Neja in Natka. Nekoliko predolgo sva zatiskali oči in zato nama je profesorica že na vse zgodaj naložila kazen, da bova danes midve prevzeli blog v svoje roke. No, pa pojdiva k stvari, tako kot se ''zagre''.
V jasno jutro sva se prebudili malo pred 7. uro. Sklenili sva, da v mehki odejici poleživa še nekaj sekund. A niso bile le sekunde. Te sekunde so se sprevrgle v slabo uro. Po dalj trajajočem trkanju po najinih vratih sva se končno odločili, da jih odpreva. V sobo je vstopila profesorica Alja, ki že na prvi pogled ni bila videti ravno zadovoljna, saj je ura kazala nekaj minut do osmih. Brez obotavljanja sva se preoblekli, Veronika pa nama je radodarno pripravila zajtrk, ki sva ga na poti proti mlekarni tudi po hitrem postopku pojedli. Ko smo v sončnem vremenu čez razkuževalno bariero prišle do mlekarne, kjer smo bili dogovorjeni, da nas pobere voznik, smo na njegov prihod čakale pol ure. Pravijo, da po dežju vedno posije sonce, in tako je bilo tudi tokrat. Po včerajšnjem dežju se nama je končno izpolnila močna želja in doživeli sva vznemirljivo vožnjo s pickuperjem.
Voznik nas je zapeljal do Abbey Farm, kjer smo si nadele delovne kombinezone in škornje. Po dogovoru smo se razdelile v pare. Midve sva imeli nalogo, da pregledava pašnike z ovcami in jagenjčki. Ko sva se prepričali, da so vsi živi in zdravi, sva zabeležili skupne trenutke z nekaj fotografijami.
Zaradi najinega predrznega približevanja telicam so se te odločile, da se bodo bojevale z nama, zato sva sklenili, da skočiva čez električno ogrado. Pametnejši odneha.
Zaposleni delavec naju je nato z nama priljubljenim vozilom odpeljal do drugega pašnika ovac, kjer sva jim v korita nasuli močno krmo.
Med vožnjo nam je delavec razložil, da imajo dva sistema paše goveda. Na večjih površinah, kjer popašen travnik dovolj hitro ozeleni, je govedo ves čas prisotno. To je nerotacijski sistem. Poznajo še rotacijskega, pri katerem je govedo, ki se pase na manjših pašnikih, treba večkrat prestaviti. Njihove črede sestavljajo različne pasme - limuzin, črni angus in shorthorn. S pašnika smo na sosednjo parcelo pregnali čredo bolj ubogljivejših telic. Delavec je iz skupine odbral nekaj živali in jim apliciral antibiotik proti šepavosti. Ko smo se vse zbrale skupaj, smo z land roverjem (najina druga največja prevozniška želja) odpeljali v garderobo, kjer smo snele delovna oblačila in šle na malico.
Po odmoru smo zopet skočile v kombinezone in kot bi mignil prestavile kastrate iz enega na drug pašnik.
Po kratkem obisku pašnika, ki je v lasti drugega kmeta, smo na poti uzrli mladega delavca pri delu, ki je z john Deerom in metuljčkasto kosilnico kosil travo.
Ko je Neja od navdušenja končno prišla k sebi, smo krenili na kosilo. Dvomile smo, da nam ga bo v tako kratkem času uspelo sploh pripraviti, kaj šele pojesti. Kljub temu da je bil krompir še nekoliko surov in piščančji fileji presenetljivo dobro pečeni, smo se site ponovno odpravile na Abbey Farm. Vsak delavec je vzel svojo deklo in ji naložil delo. Delavca sta nama zaupala dva massey fergusona (6615 in 6475). Ena od naju je kosila s kosilnico Krone, druga pa je obračala travo z vrtavkastim obračalnikom. Tako sva v relativno kratkem času pokosili in obrnili 4 parcele. Izkušnja se nama je zdela res fascinantna in se nama bo za dolgo vtisnila v spomin.
Ko smo z mehanizacijo srečno in uspešno prispeli pod streho, nas je naprej čakala naloga, da preženemo ovce s pašnika v pokrito pregrado, saj so bile pripravljene za zakol. Med tem je prišlo do rahlih zapletov, saj so nam tri ovce ušle iz črede, a sva jih nato z združeno močjo spravili na pravo pot in pridružili preostali čredi.
Delavec jim je zamenjal vodo, zapahnile smo bokse, se skupaj še zadnjič preoblekle, si kar same postregle na mizi ponujajoče se bonbone, potem pa krenile nazaj proti naši nastanitvi. Tukaj se je naš delovni dan zares zaključil, v kuhinji nas je pričakala le še pomita posoda druge skupine, zato smo si morale, da smo si potešile lakoto, same na hitro pripraviti obrok.
V mraku hodiva proti najini topli postelji komaj čakajoč zasluženega spanca. Za danes sva načrtovali, da bi se v večernih urah malo bolj spoznali z Antrimom, vendar sva se najini nalogi tako vestno posvetili, da sva bili bolj zatopljeni v besedilo, ki ga piševa (in ga bova še dolgo v noč), kot pa v najino okolico. Iz te pustolovščine do mesta sva izvlekli vsaj nekaj, najedli sva se okusnih robid.
Lahko noč dragi najini, v upanju, da ne zaspiva ponovno. Morda pa se le še kaj slišimo. ;)
Neja in Natka
