14. dan - Vsega lepega je enkrat konec!

Zadnji dan v Campusu smo ponovno začeli s poznim vstajanjem. Po skromnem zajtrku smo spakirali vse, česar še nismo prejšnji večer, in počakali taksista, ki nas je odpeljal do hotela. Po nastanitvi v hotelu smo se odpravili v nakupovalni center v Antrimu. Tam smo se najedli v restavraciji in sklonjenih glav odpravili domov, saj je pričelo deževati. Zvečer smo se odpravili na zadnji obisk Antrima, kjer smo veselo preživeli večer. 

V času prakse na Severnem Irskem smo predvsem spoznali povsem drug svet intenzivne živinoreje, saj je za njih 100 krav hobi (medtem ko je za nas  to od 3 do 10 krav). Gostitelji so nam pokazali, kako je imeti "farmo," s tem pa tudi vse dolžnosti dela na veliki kmetiji. Precej pozornosti posvečajo tudi sonaravnemu kultiviranju in biodiverziteti. 

Čeprav smo bivali dokaj skromno, smo uživali kot bogataši; tako smo spoznali, da za dobro voljo in vzdušje človek potrebuje le tople medčloveške odnose, kanček humorja in DADDY's katchup! 🤗Predvsem angel varuh nas je naučil: "Počasi in strpno, kajti nikoli ne veš, kdaj se ura obrne!'' 😜 (saj tako delajo Severni Irci!) Presenečeni smo bili nad gostoljubnostjo, voljo do pomoči potrebnim in splošno dobrovoljnostjo domačinov. Med ogledom Belfasta z avtobusom so nam najbolj v spominu ostale verske vojne med katoliki in protestanti, ki so bile po krvoločnosti podobne balkanskim državljanskim. Ne glede na vse doživete grozote so bili domačini z nami odprti, ljubeznivi in dobrosrčni. Vedno so zavzeto odgovarjali na vsa naša zvedava vprašanja, včasih postavljena v polomljeni angleščini. 

Severna Irska je glede na razsežnost zelene obarvanosti dežele dokaj podobna Sloveniji, le višinska razlika je precej drugačna; a kakor pravi naša Neja: "Vsak malar ima svoj penzelj!" Mi imamo svojih 2864 m n. m. višine, S. Irci pa imajo svojih nekaj čez 400 m 😂. Izkušnja je bila nekaj povsem drugačnega in novega, saj smo bili vsi prvič na angleškem otoku. Skupaj smo preživeli lepih 14 dni, precej smo garali, predvsem pa smo se učili navad novih kultur.

Cenjeni bralci, hvala, da ste vztrajali z nami skozi prakso na S. Irskem, do prihodnjič hvala lepa in lep pozdrav!

Severni Irci 2018

13. dan - Čudovit pogled na neskončno morje

Naše dogodivščine počasi prehajajo h koncu, prav tako tudi naša energija za pisanje bloga 😉. Danes smo imeli spet "dan na off", vstali smo v času bruncha (breakfast and lunch - zajtrk in kosilo). Po počitku smo odšli na sprehod do jezera v Antrimu. Neja je to čudo narave poimenovala neskončno morje. Ob jezeru smo se ustavili v bifeju, kjer so si nekateri privoščili sladoled, ostali pa so le poželjivo gledali. Ko je prenehalo deževati, smo se odpravili proti centru mesta, da smo kupili še nekaj zalog hrane do odhoda. Po ponovnem počitku sta Neja in Natka stanovanje spravili v red in nam skuhali večerjo iz preostalega krompirja. Večerja je bila zelo skromna, le krompir, ampak prav zato še boljša. Večer smo preživeli v medsebojni družbi in po napornem dnevu odšli k počitku.

12. dan - Obisk zavetišča za male živali

Mnogi od nas danes jutra sploh nismo uzrli, saj smo večinoma vstali šele po deseti uri. V načrtu smo imeli ogled zavetišča za male živali. Po tamkajšnjem vljudnem sprejemu nam je ena izmed oskrbnic razkazala ustanovo. Najprej smo si ogledali rešene pse, ki so bili nastanjeni vsak v svojem pesjaku. Ob sprejemu psa v zavetišče ocenijo njegov karakter. Dodelijo mu eno izmed barv semaforja: rdeča za psa, ki potrebuje zelo izkušenega posvojitelja, rumena za psa, katerega posvojitelj potrebuje vsaj nekaj predhodnih izkušenj, in zelena za tistega, ki potrebuje sebi primeren dom. Peljala nas je skozi prostore, v katerih pripravljajo hrano, perejo opremo, shranjujejo zdravila in nudijo zdravstveno oskrbo. 
Načudili smo se "mačjemu hotelu", saj so mačke imele bogato opremljeno nastanitev. Odšli smo še v konferenčno sobo, kjer smo razpravljali o delovanju ustanove. Presunila nas je zgodba o greyhoundu, ki so ga v preteklosti uporabljali za pasje dirke, ker pa je bil slab tekač, so se ga hoteli znebiti tako, da so mu odrezali ušesa, saj je na njih imel identifikacijsko številko. Vendar je ta pes končal zelo srečno pri novih lastnikih in postal maskota zavetišča. :D  Ker smo organizacijo podprli z majhnim prispevkom, smo se odločili, da uberemo najugodnejši način romanja domov. Po kratkem počitku smo se še zadnjič srečali z našo mentorico Eve, s katero smo se pogovorili o vtisih našega dvotedenskega bivanja v Campusu. Zahvalili smo se za gostoljubje in vse naše na novo pridobljene izkušnje. Ker bi jim uslugo zelo radi vrnili, smo jo zelo prijazno povabili v Slovenijo in ji predstavili nekaj največjih slovenskih lepot in znamenitosti. Večer smo zaključili v prijetnem družinskem krogu ob okusni večerji.

11. dan - Novo poglavje sage Belfast

Dragi bralci, ste pripravljeni na najbolj dramatični blog "ever" !?! Pred vami je blog, ki je bil napisan v manj kot dveh urah prepiranja o sami vsebini bloga in njegovi slovnični pravilnosti; danes smo namreč bili v tako imenovanem ZOO-ju, ki je bil bolj podoben prostočasni dejavnosti kot pa skrbništvu ogroženih in manj ogroženih živali.

Po hitrem postopku opisovanja petih svoboščin živali v ujetništvu in človeški oskrbi smo z dvema vodičema prehodili stari del živalskega vrta. Le-ta je tukaj prenehal delovati v šestdesetih letih in se preselil malo višje. Bili smo nadvse zgroženi in šokirani nad minimalističnostjo takratnega življenjskega standarda živali oz. po naše ujetnikov takratne človeške družbe.

V novem delu ZOO-ja pa smo si ogledali nekaj pomembnejših živalskih vrst, o katerih nam je več povedala vodička. Ko nas je zapustila, smo si svobodno ogledali celoten živalski vrt.

Po pravici povedano smo bili vsi skupaj rahlo razočarani nad ogledom, Nejc pa je bil tako razočaran, da so njegovo pozornost pritegnile zalivalne cevi, ki so bile v ogradi pingvinov! Zmotila nas je predvsem slaba varnost živali pred ljudmi (manjše živali kot npr. surikate, prerijski psi ... ), pri karnivorih smo opazili  kompulzivne vedenjske motnje, ob ogradah živali pa je bila zaraščena vegetacija, ki je posledično vodila v slabšo vidljivost) ...

Po obisku ZOO-ja smo se ustavili v restavraciji, kjer smo poskusili njihovo lokalno jed: fish and chips. S taksijem smo odšli domov, kjer sta naša profesorica in Veronika "napadli" televizijo, medtem ko smo ostali malo "podkožno razmislili", zvečer pa smo odšli v večno mesto Antrim (po naše 😜)

Lp do prihodnjič vam želi ekipa, vedno željna avantur

10. dan - Poezija okusov

Danes je bil dan v celoti nekoliko drugačen, saj smo se vsi prebudili polni energije - takšen je bil za razliko od drugih dni tudi hladilnik. ''Mlečna'' skupina je bila zelo zadovoljna v družbi Johnnyja, dekleta so oprivila jutranjo molžo in nasitila lačne teličke. ''Mesna'' skupina pa se je ukvarjala s teleti in njihovimi materami. Teleta smo stehtali in jim peroralno aplicirali antiparazitik. Kravam smo opravili UZ (ultrazvok) brejosti, odvzeli kri iz repne vene in jih po stegnu poškropili z mešanico mineralne raztopine. Potem pa smo opravili pregled ovc in po vseh pašnikih razdelili dnevno količino krmil.
Po kosilu so dekleta skoraj "znucala" metle in  prestavljale telice, saj smo končno dočakali irski dež. Ko je drugaskupina prišla domov, jih je pričakala večerja, ki smo jo lahko zaduhali že pred vhodom v hišo, pripravil pa jo je naš angel varuh 😉. Ko je vsa ekipa povečerjala, smo se pustolovščin željni odpravili v Antrim in tam preživeli prelep večer.
Lepe pozdrave s Severne Irske, vaši dijaki.

9. dan - Ustaljena rutina se nadaljuje

Umazano delo molže na mlečni farmi je danes prevzela druga skupina; tudi tem niso bile prihranjene kravje brce.

Klavdija, Anja in Nejc smo odšli na mesno farmo, kjer redijo črne anguse, limuzine in simentalce. Prav tako pa za meso redijo tudi ovce. No, pa se vrnimo nazaj na mlečno farmo: po molži smo napojili nekaj dni

stara teleta, potem nadaljevali z intramuskularnim cepljenjem krav proti Corona virusu, po hrbtu pa smo jih namazali s sredstvom proti zunanjim parazitom. Peroralno smo jim aplicirali kapsule s kalcijem in fosfatom, ki se resorbirata počasi, 10-12 tednov. Prav tako smo jim aplicirali antiparazitik proti notranjim zajedavcem. Zanimiva je bila aplikacija kapsul, saj smo to počeli prvič. S simpatičnim kmetom Johnnyjem, ki nam je polepšal vožnjo, smo kravam na pašnike odpeljali krmila.

Iz boksa smo nato osamili kravo, ki je med večerno molžo telila. V poznih urah smo se vračali proti kampusu in Neji se je pripetila neprijetna nezgoda - pogoltnila je mušico. Prazen hladilnik smo končno spet napolnili in si pripravili okusno večerjo. Pred spanjem smo skočili pod težko pričakovan topel tuš in se hitro odpravili spat, saj nas jutri zopet čaka zahteven dan.

8. dan - Navaden dan, tih in zaspan

Jutro se je pričelo malo čez 5. uro zjutraj za prvo skupino, za drugo pa malo kasneje. "Ta' zgodni" smo pričeli molžo krav ob 6. uri. Krave smo najprej pričakali na križišču in jih nato pospremili do molzišča. Tam smo jih pomolzli po 20 naenkrat. Pred molžo smo vime očistili in opravili strip-cup test, po molži pa smo vime popršili z zaščitno tekočino in krave pospremili nazaj do pašnika. Dan smo nadaljevali s hranjenjem telic, teličkov, drobnice in krav. Popoldne pa smo postopek molže ponovili. Po vsakem opravilu v hlevu je treba tla temeljito očistiti in poskrbeti za vso opremo. Najlepši del dneva pa je, ko te krave že navsezgodaj zjutraj "popackajo" z lastnimi izločki in si do goleni v blatu (nekateri pač višje 😬). Na koncu dneva je kot ponavadi sledila priprava večerje, mrzel tuš in pa zgoden odhod v podkožno razmišljanje, saj smo vsi vedeli, da bo sledeči dan naporen.

Lahko noč naši zvesti bralci!